O tem, zakaj obiskati Ligurio in ne Cinque Terre

Liguria je italijanska dežela, dolg jeziček, ki povezuje francosko Azurno obalo s Toskano. Kljub temu, da je Liguria domovina priljubljenega pesta, focaccie in znamenitih petih vasic Cinque terre, je njeno ime marsikomu nepoznano. Kar je po mojem skromnem mnenju velika škoda, saj je ta mala italijanska dežela popolna kombinacija morja, hribov, zelenja, sonca in hrane, povrh vsega pa je posejana s pisanimi in picture-perfect vasicami. Med temi so najbolj znane Cinque Terre, vasice, ki se iz visokih hribov spuščajo v majhne zalivčke in se prelivajo v kristalno, zeleno-modro morje. Kdo izmed nas ni nikoli videl slike pisanih hišič, ki so razmetane, kot lego kocke v otroški sobi, pa vendar izgledajo enostavno popolno? No, temu primerna je tudi gužva, ki se nabere ob še tako oblačnem in deževnem vikendu. Zato sem bila kar vesela, da najino kratko potovanje ni bilo vezano le na ogled teh petih mestec in da sva prenočišče posikala v mestu, ki leži malo bolj na severu, Sestri Levante, saj je bilo popolna izhodiščna točka za raziskovanje tega dela prelepe dežele Ligurie.

Prvi dan: Sestri Levante

Mesto Sestri Levante bi bilo prav navadno počiniško mesto, ki bi mogoče lahko celo spominjalo na Portorož, če ne bi bilo stisnjeno med dva zaliva, Baio delle Favole na eni strani in manjšo Baio del silenzio na drugi. Baia delle Favole - Zaliv pravljic, je ime dobil po znanemu pravljičarju Hansu Christianu Andersenu, ki je te kraje obiskal in se vanje zaljubil. Pravijo celo, da je bil Sestri Levante z okolico insipracija za nekaj njegovih pravljic, v vsakem primeru pa se prebivalci tega mesta vsako leto spomnimo na pisatelja z njemu posvečenim Andersen festivalom.

Med dvema pa je bil meni veliko ljubši drugi, manši zaliv, Baia del silenzio, Zaliv tišine, do katerega sva prišla po ozki uličici med dvema oranžno-roza poslikanima stavbama prav, ko je izza oblakov pokukalo sonce in po večurni vožnji v avtu. Pred nama se je razprostrl veličasten pogled na peščeno plažo, zelenkasto morje ter mizice, obložene z morskimi dobrotami in svežim vinom. Ni nama ostalo drugega, kot da sva se predala situaciji, se razkomotila na prvem spomladanskem soncu in si privoščila prvo pojedino dolgega vikenda: ribji krožnik v restavraciji na plaži Bistromare, kjer nama je lastnik postregel z ribicami in morskimi sadeži, ki jih je (tako nama je povedal) sam ulovil.

Polna novih moči sva lahko raziskala tudi druge predele mesta, ki je ljubko, a ne preveliko počitniško letovišče, zato sva se za vznemirljiv petek zvečer raje odpravila na ogled nočnega življenje v znamenitem Portofinu, počitniški destinaciji bogatašev celega sveta. Na žalost se ta del najinega plana ni izšel - pričakovala sva, da bodo cene tu primerno visoke, vendar sva bila vseeno presenečena, ko sva na parkrišču zagledala ceno 8e za eno uro parkiranja, zato sva raje obrnila avto in se zapeljala v bližnje in prav tako ljubko mestece Santa Margherita Ligure, kjer je poleg sprehoda prišel na vrsto tudi prvi aperitiv.

Če bi lahko izmed vseh obrokov lahko izbrala le enega, ki bi ga jedla do konca življenja, bi bil to gotovo (predvečerni) aperitiv namesto večerje, zato je bila taka sprememba plana dobrodošla in ne posebno slaba novica (kot je razvidno iz slike ;):

Drugi dan: Cinque Terre

Drugi dan sva se opogumila in sva kljub ne najboljši vremenski napovedi odšla do mesta Levanto, od koder odpelje vlak do priljubljenih petih vasic: Monterosso, Vernazza, Corniglia, Manarola in Riomaggiore. Dostop do teh vasi je z avtom nemogoč, zato je zelo dobro urejena povezava z vlakom, za športnike pa tudi peš pot, ki vasi povezuje iz vrhnjih hribov. No - namen je bil, da bi na železniški postaji v Levantu kupila vozovnici in bi nato krenila naprej, vendar se je vrsta ljudi, ki so čakali pred blagajno, vila dolgo skozi čakalnico in čez parking, zato sva uporabila bližnjico in sva karto kupila na mestu kar pleko spleta.

Odločila sva se, da bova svojo pot začela v najbolj južnem mestu, Riomaggiore, in se nato počasi vračala proti Levantu, kjer sva imela parkiran avto in izbira se je izkazala za dobro. Okoli enajstih, ko sva prispela v Riomaggiore, namreč še ni bilo toliko ljudi in lahko sva se sprehodila brez težav in brez prevelike količine turistov. Železniška postaja v Riomaggiore je nedvomno tudi najbolj slikovita od vseh in prihod v mestece iz vrha v dolino res razkaže stavbe in naravo v vsej njihovi veličini.

Iz Riomaggiore sva se z vlakom odpravila v drugo najmanše od znamenitih mest - Manarolo (ki je, tako so mi povedali, bilo nekaj časa tudi ozadje na Windowsih). Manarola je nedvomno zelo lepo mestece, ko sva ga midva obiskala pa že precej bolj obljudeno kot Riomaggiore, s čudovitimi razgledi na morje in pečine. Sprehajalna pot via dell'Amore je bila ob najinem obisku zaprta zaradi del, zato je ponovni obisk nujno potreben, saj bi zelo rada

Naslednja postojanka je bila Corniglia, do katere peljelo strme in kar slikovite stopnice, na vrhu katerih pa je ves trud poplačan. Corniglia za razliko od prejšnih dveh vasic namreč stoji kar visoko na hribu, njene ulice so ozke in lokali precej polni. Po napornem vzpenjanju sva si namreč zaželela kozarček vina v eni izmed slikovitih uličic, vendar sva bila prisiljena poiskati zatočišče malo izven starega mestnega jedra - k sreči! Odkrila sva namreč očarljiv lokal Terra Rossa winebar, v katerem sta nama prijazni lastnici postregli z odličnimi prigrizki, lokalnim vinom in spokojnim razgledom na morje, ki ga niso zmotile množice ljudi in prerivanje.

Zaradi slabega vremena sva se že predčasno odločila, da vas Monterosso tokrat izpustiva iz najinega spiska (saj sva imela vsekakor namen, da se še kdaj vrneva), zato sva se z vlakom odpravila do zadnje postojanke, vasi Vernazza. Že ob vstopu na vlak sva opazila, da se je gužva kar povečala in da se je v popoldanskih urah kar veliko ljudi strinilo na tem delu proge, ko sva prišla do Vernazze pa naju je na žalost že na izhodu iz železniške postaje pričakala dolga vsta ljudi. Iz perona je bilo mogoče videti, da se vrsta vije tudi v drugo smer in da je sama vas prenatrpana, zato sva se morala tudi zadnji postojanki odpovedati, saj sva ugotovila, da na tak način nikakor ne bi uživala ob obisku in bi samo pokvarila dobro voljo, ki naju je spremljala cel dan.

Tretji dan: proti Genovi in nazaj

Čeprav je bila nedeljska napoved najslabša naju je jutro presenetilo s sončkom in prijetno toplimi temperaturami, zato sva se vsedla v avto z namenom, da raziščeva del obale med Sestri Levante in Genovo. Najina prva postojanka je bilo mesto Camogli, kamor sva prispela ob ravno pravem času za pozno jutranjo kavico, sončenje in opazovanje pogumnih kopalcev. Čeprav Camogli najprej ni bil del najinega načrta naju je prijetno presenetil in upala bi si reči, da je to mesto med tremi najljubšimi stvarmi, ki sva jih obiskala v Liguriji.

Ker so naju premamile dišave, ki so se vile iz številnih restavracij in pekarn, sva si za naslednji postanek zadala cilj, da najdeva malo ribjo restavracijo ob obali - in prav to sva storila. Med vožnjo ob obali sem opazila tablo za mesto Sori in tako sva zavila navzdol proti morju, se sprehodila do glavnega trga ob plaži in tam našla popolno restavracijo (kakšna je popolna restavracija? Taka, kjer je na mizi veliko vina in dobrot, okoli mize pa veliko domačinov). Seveda ni šlo drugače, kot da sva poskusila testenine pestom (in to prav takim, kot ga jejo v teh koncih, s kuhanim krompirjem in stročjim fižolom) ter trenette z inčuni, agrumi in češnjevimi paradižniki.

Po primerni količini ogljikovih hidratov in alkohola je bila odločitev, da obiščeva park v predmestju Nervi, zelo dobra izbira. Park je bil na to sončno nedeljo poln ljudi, prijateljev, družin, starejših občanov, ki so se na zelenih površinah igrali, sprehajali in uživali v sončku. Znotraj parka je tudi čudovit nasad vrtnic in pot, ki park povezuje s sprehajališčem nad morjem, z razgledom na sanjske plaže in kristalno vodo (ki te zelo nesramno skomina, da bi še sam skočil v vodo). Parki Nervi so tudi odlična postojanka za piknik ali nekajurni počitek od natrpanih potovalnih urnikov in res upam, da jih bom nekega dne lahko obiskala ob primernem vremenu (s primerno temperaturo za kopanje).

Ker se je najino popoldne počasi že prevešalo v večer, sva se odpravila nazaj proti začasnemu domu, vendar sva imela še dovolj časa, da sva si na poti ogledala še znameniti Rapallo, mesto iz zgodovinskih poglavih o prvi svetovni vojni in dan zaključila - seveda - z aperitivom.

Ob naslednjem obisku teh krajev bo na vrsto gotovo prišel še Porto Venere in sprehod po via dell'Amore, "Poti ljubezni", peš poti s pogledom na morje, ki povezuje vasi Riomaggiore in Manarola ter ostale dele Sentiero Azzurro, "Modre poti", najbolj priljubljene pohodniške poti v narodnem parku Cinque Terre.

Hrana in pijača

Čeprav imajo tudi v tem delu Italije svoja vina in lokali ponujajo celo nekaj italijanskih kraft piv, so bile pijače najinega vikenda šprici, večinoma z Aperolom, pa tudi kakšen eksperiment po priporočilu natakarjev.

V Liguriji se je skoraj nemogoče izogniti focacci z najrazličnejšimi nadevi, ki jo sicer obožujem, vendar sem tokrat odkrila meni še skoraj ljubšo farinato (predvsem s čebulo) iz čičerikine moke. Seveda ne gre pozabiti na pesto, ki ga v teh krajih jejo s kuhanim krompirjem in stročjim fižolom (nepričakovano dobra kombinacija) ter na inčune v vseh oblikah in omakah.

Definitivno pa je Aperitivo s kosilom ali večerjo, Aperipranzo in Apericena, moja najljubša vrsta obroka na svetu. Poleg tega, da ima vsak lokalček različne kombinacije prigrizkov, ki jih ponujajo ob tem "obroku", se v veliki večini primerov tudi cenovno izplača naročiti aperitiv s hrano, ne samo pijače, saj je razlika v ceni minimalna, hrane pa večinoma toliko, da se lahko naješ.

Nasveti

1) Vozovnico za vlak je boljše kupiti preko spleta in se v Cinque Terre odpeljati čimprej zjutraj (turistov ne prestraši niti grdo vreme), tako da si lahko vsaj kakšno izmed vasi ogledaš v miru. Midva sva začela pri koncu železniške proge, na najbolj južnem delu in dve najbolj severni vasici izpustila, moja najljubša pa je bila prva vas, ki sva jo obiskala, Riomaggiore, čeprav je Manarola precej bolj znana.

Če bi koga zamikalo, da zaradi velikega števila ljudi vozovnice ne kupi, lahko rečem, da je nama niso pregledali niti enkrat (prav tako tudi ostalim okoli naju ne, saj je na določenih delih proge toliko ljudi, da v gruči stojiš pred vhodom). Vendar pa sva opazila, da so sprevodniki zasačili vsaj en par, ki se je zastonj švercal z ostalimi turisti in sta seveda morala takoj z vlaka in plačati kazen. Zato takega načina potovanja res ne bi svetovala, saj se za pičlih 20e ne izplača, da si pokvariš dan in izlet.

2) Na obali Ligurie je veliko malih vasic, ki so si po eni strani zelo podobne, po drugi pa je vsaka malenkost različna in po svoje lepa. Seveda je nemogoče obiskati vse, ampak res priporočam, da se na poti od ene do druge "večje" postojanke ustaviš v kraju, ki te zamika in se sprehodiš tudi za kratek čas. Midva sva tako odkrila mesto Sori, ki ga drugače gotovo ne bi obiskala, naletela na tekmo vaterpola v bazenu ob plaži in pojedla najboljši obrok celega potovanja.

3) Namesto kakšnega obroka v restavraciji raje obišči eno izmed mnogih pekarn in kupi nekaj lokalnih dobrot ter si privošči piknik na plaži. Čeprav cene v mestih, ki sva jih obiskala, niso bile pretirano visoke (večinoma celo nižje kot recimo v Ljubljani), je vedno dobra ideja, da lahko tu in tam prihraniš kakšen evro, predvsem če si pri tem lahko vseeno privoščiš odlično kosilo.