O tem, kako smo prepotovali_e svet

in kaj smo se pri tem naučili_e.

Ideja za bralni klub se je, kot mnogo drugih stvari, rodila iz nuje, dolgčasa in strahu pred prihodnostjo, ko smo v korona času s prijateljicami sedele vsaka v svojem naslanjaču, vsaka v svojem mestu in se le občasno videvale na računalniškem ekranu. Po prvotnem eksperimentu preko Zooma (ki se je klavrno končal), mi ideja ni dala miru in k sreči imam v skupini najboljših prijateljic še eno tako kot sem jaz - strastno bralko, strastno zbirateljico knjig in strastno nabiralko projektov, za katere nisva prepirčani, ali imava čas. S Slavico sva se tako odločili, da ustanoviva bralni klub, tokrat v živo, v najini priljubljeni knjižnici Damir Feigel v Gorici, ki je postala že skoraj najih drugi dom. Potrebno je bilo samo še najti ime: po dolgem razmisleku, več bolj ali manj dobrih idejah ob špricu in marsikateri besedni igri, je nastal naš Knjižni čebeljnak.

Prvo srečanje kluba je potekalo 3. julija 2021, ko smo za slasten aperitiv prebrali_e knjigo Elif Shafak Pankrt iz Istanbula, od tam pa se je naše potovanje nadaljevalo iz Evrope v Severno in Južno Ameriko, Azijo, Afriko in nazadnje še v Avstralijo in Oceanijo. Pri izbiranju knjig sva si s Slavico zadali nekaj pravil:

1) izbirali sva avtorje in avtorice iz države, o kateri pišejo (torej ne knjig o tem, kako recimo Evropejci in Američani vidijo afriške države);

2) poskušali sva najti čimbolj raznoliko paleto avtorjev in avtoric (se pravi ne dva iz iste države);

3) knjiga je morala biti prevedena v slovenščino (čeprav so nekateri_e knjige brali v slovenščini, drugi_e pa v italijanščini ali angleščini);

4) knjiga je morala biti roman, ne zbirka kratkih zgodb ali poezija (razen zadnje poslastice, do katere še pridem);

5) v knjižnici so nama lahko priskrbeli dovolj izvodov za vse (večina knjižnih klubov ne priskrbi knjig za sodelujoče, ampak je zaradi naše specifične situacije ta bila najbolj smiselna izbira).

Skratka - možnosti, ki so na prvi pogled bile skorajda neskončne, so se kar precej skrčile in veliko romanov zaradi tehničnih razlogov nisva mogli izbrati. Nekatere izmed knjig sva prebrali in se vanje zaljubili že dolgo nazaj, nekatere so bile na najinem spisku knjig, ki jih je potrebno prebrati, nekatere sva našli med nasveti raznih knjižnih blogerk, ne bom pa sploh opisovala koliko ur sva presedeli ob računalniku in raziskovali (hvalabogu za spletno stran Dobre Knjige!) . Vendar lahko, po končanem potovanju, tisočih prebranih straneh in urah debatiranja rečem, da so bile najine izbire (razen res redkih izjem) zadetki v črno. Naše potovanje pa je potekalo nekako tako:

EVROPA

- Turčija: Pankrt iz Istanbula - Elif Shafak (Istanbul je, tehnično gledano, delno v Evropi in delno v Aziji, vendar sva ga za namene knjižnega kluba postavile kar v Evropo)

- Portugalska: Esej o slepoti - José Saramago

- Švedska: Babica vas pozdravlja in se opravičuje - Fredrik Backmann

AMERIKA

- ZDA: Ljubezen - Toni Morrison

- Kolumbija: Ljubezen v času kolere - Gabriel Garcia Marquez

AZIJA

- Japonska: Ljubi moj sputnik - Haruki Murakami

- Indija: Ženski kupe - Anita Nair

AFRIKA

- Nigerija: Škrlatni hibiskus - Chimamanda Ngozi Adichie

- Slonokoščena obala: Alahu ni treba - Ahmandou Kourouma

OCEANIJA

- Avstralija: Zajčja ograja - Doris Plinkington

- Nova Zelandija: Pesem za kitovo pot domov - Mandy Hager

V kategorijo neopredeljenih pa spada roman Najdi Me pisatelja Andreja Acimana, ki se dogaja v različnih državah.

Potovanje smo torej začeli_e v Turčiji, ker se nama je Elif Shafak zdela popolna izbira za začetek kluba, ko še nisva vedeli kakšne bralke in bralci se nama bodo pridriužili_e. In izkazala se je za pravilno, saj je Elif, poleg Chimamande, postala ena priljubljenih avtoric večine članic kluba. Med knjigami, ki so bile vsem posebno všeč, lahko omenim še romana Babica vas pozdravlja in se opravičuje in Ženski kupe, med manj priljubljenimi pa Zajčjo ograjo in Najdi me ter (uh, moje srce!) Ljubezen Toni Morrison. Med potjo smo se parkrat spopadli_e tudi z deli, kot sta Esej o slepoti in Alahu ni treba, ki obravnavata izjemno zahtevne teme (Esej o slepoti smo brale zelo na sveže po izkušnji epidemije), sta pa tudi slogovno kompleksna romana, ki bi lahko marsikomu povzročala preglavice - vendar ne našim čebelam.

Poleg rednih mesečnih srečanj je imel Knjižni čebeljnak aprila 2022 tudi izlet v Ljubljano, na festival Fabula, ki je gostil Chimamando Ngozi Adichie. Avtorico sva za knjižni klub izbrali zaradi teme in načina pisanja, ki nama je zelo všeč, nisva pa vedeli, da jo bomo prav isto leto lahko tudi videle in poslušale v živo, kar je bilo res imenitno presenečenje!

Za zadnje srečanje pred poletnim odmorom sva najinim čebelicam pripravili prav posebno presenečenje, srečanje s pisateljico Anjo Mugerli. Anja Mugerli je avtorica zbirke kratkih zgodb Čebelja družina, kar se nama je zdelo še posebno primerno, vendar smo čebele vzljubile tudi njen roman Spovin in prvo zbirko zgodb Zeleni fotelj, trenutno pa si navdušeno podajamo tudi najnovejši roman Pričakovanja.

<--- Histerična čebela, ki se je tresla preden je spoznala Chimamando Ngozi Adichie (in zaradi katastrofalnega vodenja večera, ampak to je druga zgodba).

Srečna čebela s podpisanim izvodom Čebelje družine --->

In kaj smo se pri tem naučili_e?

Da s knjigami lahko potuješ in odkrivaš svet tudi med epidemijo.

Da te ljudje lahko presenetijo, če jim le daš možnost in jih ne podcenjuješ.

Da obstaja veliko svetov in veliko življenj, ki niso podobna našim, vendar niso zato nič manj vredna pozornosti.

Da te potovanja izven cone udobja pripeljejo včasih bliže k sebi in ti pomagajo odkrivati svoje lastne ovinke in skrite poti.

Da je branje neskončno zanimivo in bogato dejanje, skupno branje pa ga naredi še bolj neskončnega.