O tem, zakaj me ni

Knjigo Kot da me ni Slavenke Drakulić sem prebrala v eni sapi na deževen in mrzel junijski ponedeljek, ko je vreme bilo takšno, kot ga je junakinja S. doživljala v Zagrebu potem, ko je lahko zapustila prvo taborišče. Ko sem sedela na postelji pokrita z odejo in šla prvič po več tednih v omaro po pulover, sem se zamislila nad tem, ali bi roman brala drugače, če bi bilo zunaj junijsko vreme, če bi ga brala na klopci v parku ali na sončnem balkonu in ugotovila sem, da je bilo to vreme perfektno naključje. Kot platnica prevoda knjige v slovenščino je tudi ta dan v zraku lebdela zeleno siva meglica, kot besede v knjigi je tudi ta dan bil težak in naporen in prav je bilo tako. Ugotovila sem, da si takšna zgodba zasluži, da ji posvetim ne le svoj čas, temveč tudi počutje in voljo.

Z deli Slavenke Drakulić sem se srečala še kot študentka in prav slučajno, ker sem na platnici knjige zagledala Frido Kahlo (ki smo jo vse mlade študentke primerjalne književnosti ali podobnih ved rade obešale na steno, tiskale na majice in na platnene torbe), o pisateljici pa nisem vedela prav nič. S Slavenko Drakulić osebno sem se srečala mnogo pozneje, pravzaprav šele pred kratkim, ko je v Cankarjevem domu predstavila svoje zadnje delo Nevidna ženska in druge zgodbe. Z delom Kot da me ni pa ... ne vem. Med branjem sem vseskozi imela občutek, da sem knjigo že prebrala, ampak mi je od nje ostal le bežen spomin in sprašujem se, ali je mogoče, da bi takšno delo prebrala in ga nato pozabila? V vsakem primeru, če sem knjigo brala prvič ali drugič, sem jo doživljala kot, da bi bilo najino prvo srečanje. In to srečanje je bilo, tudi če sem vedela, o čem bo knjiga govorila, šokantno, kruto in neusmiljeno.

Sama sicer ne spadam med tiste bralce, ki berejo le knjige ob katerih ne začutijo nobenega negativnega čustva, saj sem trdno prepričana, da je eden izmed razlogov za branje prav odkrivanje svetov, ki jih ne poznamo in ob tem se je šoku nemogoče izogniti. Pravzaprav se mi redko zgodi, da bi me scene v knjigi tako pretresle, da bi ob njih glasno vzkliknila, morala ustaviti branje in pogledati skozi okno, da se prizemljim in se spomnim, kje sem. Naj si bo to zaradi splošne neobčutljivosti, ki smo ji podvrženi kratko in malo vsi, ki imamo stik z družbenimi omrežji, internetom in televizijo, ali pa le osebnega občutka, da na svetu obstajajo izredno slabi ljudje, ki izvajajo izredno slaba dejanja, me posilstva, nasilje, rasizem, homofobija, sebičnost in izkoriščanje bolijo, vendar ne šokirajo. Pri Kot da me ni pa je bilo drugače: podobno kot junakinja S. sem ugotovila, da smo ljudje na nekatere krutosti enostavno navajeni, z lahkoto si predstavljamo, da bi kdo storil to ali ono zlo dejanje v določenih situacijah in pod določenimi pogoji. Kar nas pretrese v dno duše pa so tista dejanja, ki so tako neizmerno hudobna in nečloveška, da si jih po svojih najboljših močeh ne bi nikoli uspeli niti zamisliti, kaj šele storiti. Za nekatere krutosti, kot ugotavlja S., enostavno nimamo dovolj domišljije. In prav takšne krutosti so bile zame prav tisti deli knjige, ki so me podrli in prisilili, da sem knjigo odložila in se za par minut vrnila v svoje življenje, da preverim, ali sem še tu.

Knjigo sva s Slavico izbrali za junijsko srečanje knjižnega kluba Knjižni čebelnjak, ker je naša letošnja tema Literatura na obrobju. Po spopadanju z avtorji kot so Bernardine Evaristo, Goran Vojnović, Elif Shafak, Katja Gorečan, Elena Ferrante in Marko Sosič, je bila Slavenka Drakulić zelo naravno nadaljevanje. Čeprav je bil najin plan, da bi čebele ta mesec brale njeno zadnje delo Nevidna ženska in druge zgodbe, so nama načrte prekrižali preveč pridni bralci, ki so si izposodili vse izvode. Knjiga, ki sva jo določili namesto te, je bila delno naključna, ampak po svoje popolna izbira, čeprav me je pred srečanjem tokrat bolj kot ponavadi ščemelo v želodcu od živčnosti. Srečanja bralnega kluba so prav posebno doživetje za izkušene, pa tudi za manj izkušene bralce, saj se tako intimno dejanje, kot je branje knjige, prelevi v skupinsko dejavnost, med katero lahko marsikaj pridobimo, lahko se pa tudi kaj po nesreči izgubi. Zato sem bila ob prvem vprašanju, ki ga vedno zastavimo na začetku srečanja: "Kako si se počutila ob branju?" pripravljena slišati marsikaj. In moje bralne sopotnice me niso niti tokrat razočarale, ne v tem, kako so knjigo razumele in niti v tem, koliko empatije in občtuljivosti so ob njej pokazale. Slišala sem zgodbo o tem, kako se je ena izmed njih jokala pri frizerki, ker je prav takrat prišla do konca knjige. Slišala sem zgodbo o tem, kako je ena izmed njih brala njigo na plaži, pa ji je vseeno bilo mraz. Slišala sem več zgodb o tem, kako so ves čas, ko so delo brale, bile žalostne, razdražljive, slabe volje in so kljub temu knjigo in njeno avtorico vzljubile.

Prav zato se je, kot po nekem čudežnem uroku, ki ga začara samo skupno debatiranje o knjigah in življenju nasploh, tudi moje doživljanje dela pred in po srečanju spremenilo, besede, ki sem jih pred tem napisala so dobile nove oblike in nov vrstni red in prisiljena sem bila na novo razmisliti o tem, kar sem slišala. Nisem se mogla izogniti občutku, da je pravzaprav vse zelo veliko naključje, tam smo sedele, skupina žensk, ki se je na sončno junijsko dopoldne zbrala na kup v sobi, obdanimi z otroškimi knjigami, da bi govorila o drugi skupini žensk, ki je dolgo (a niti ne tako dolgo nazaj), bila zbrana v drugi veliko manj prijetni sobi. Tudi takrat je bilo sonce vroče in v zraku bi lahko zavohale vonj cvetočih drevesih. Tudi takrat so bile ženske, ki so sedele skupaj, popolnoma različne. In vprašale smo se (kot se je tudi glavna junakinja knjige), kako je možno, da lahko na svetu skupina žensk klepeta, pri tem je jagodno pito, medtem ko na drugem koncu sveta zelo podobna skupina žensk doživlja to, kar je Slavenka Drakulić opisala v svoji knjigi? Predvsem pa, kako je možno, da svet še vedno obstaja, da se čas ne ustavi, da avtobusi še vedno vozijo, sonce še vedno vzhaja in muhe še vedno letijo v zaprašenih kuhinjah? Odgovora na to vprašanje seveda nobena od nas ne pozna.

Knjiga opisuje grozote, ki so se dogajale ženskam v koncentracijskem taborišču v Bosni leta 1992, ampak je veliko več kot samo pričevanje skupine žrtev, ki jih zgodovina radi pozabi. Govori o posiljenih in mučenih ženskah, ki so lahko srečne, da so še vedno žive; o otrocih, ki so se iz teh posilstev rodili in možnostih, ki jih imajo za srečno življenje; o tem, kaj pomeni maščevanje, če se mučitelj niti ne spomni svoje žrtve in o tem kako lahko žrtev sama zlahka postane mučitelj; o občutku krivde in občutku, da ti je svet dolžen pomagati; o lastnem telesu in o tem, kako ti ga drugi lahko odvzame, skupaj z dostojanstvom in vsem tistim, kar te naredi človeka. In nenazadnje o tem, kaj se zgodi, ko ljudem odvzamemo besede in glas.

Kot v sanjah, ki se junakinji ponavljajo skozi celo knjigo, tudi bralec v nekem trenutku potrebuje maščevanje: maščevanje za fizično nasilje, maščevanje za posilstva, maščevanje za odvzemanje dostojanstva, maščevanje za odvzemanje pravice do lastnega telesa in predvsem maščevanje za popolno pomanjkanje smisla vsega tega, kar se dogaja. V svojih sanjah S. pride do trenutka, ko končno zabode svojega mučitelja, vendar to zanjo ni odrešenje: če se mučitelj niti ne spomni svoje žrtve, potem maščevanja ni. Prav tako ni bilo odrešenja za nas. Kljub koncu, ki je na videz lahko skorajda srečen, se nam odpira nešteto novih vprašanj, prehojenih poti, in doživetih življenj, ki se ne bodo nikoli rešila bremena zgodovine. Ker prav to je najboljši in hkrati najbolj grozljiv del te knjige: to, kar nam je Slavenka Drakulić ponudila črno na belem ni le zgodba na papirju, temveč renično življenje, z vsemi svojimi barvnimi odtenki. S. še vedno obstaja in ob njej tudi M,. P,. B, A. in še nešteto drugih ljudi s svojimi začetnicami, vendar brez imen.

Spomnila sem se na besede Elif Shafak, ki je v svoji knjižici Kako ostati priseben v dobi delitev napisala: "Zgodbe nas povezujejo, neizpovedane zgodbe nas ločujejo. Iz zgodb smo narejeni - tistih, ki so se zgodile, tistih, ki se ta hip še vedno odvijajo, in tistih, ki jih v celoti snuje naša domišljija iz besed, podob, sanj in neskončnega čudenja nad svetom okoli nas in njegovim delovanjem. Iz neolepšanih resnic, najintimnejših spoznanj, drobcev spominov, nezaceljenih ran. Če ne moreš izpovedati svoje zgodbe, če te utišajo in izključijo, te s tem razčlovečijo. To prizadene samo srž tvojega bivanja, v tebi vzbudi dvom o lastnem razum, o verodostojnosti tvoje različice dogodkov. V tebi ustvari globoko eksistencialno tesnobo. Z izgubo glasu nekaj v nas umre."

Navsedanje je trenutek, ko ostaneš brez imena tudi trenutek, ko začneš počasi izginjati, trenutek ko ostaneš brez besed tudi trenutek, ko izgubiš svojo moč in trenutek, ko otaneš brez svoje zgodbe tudi trenutek, ko ostaneš brez svoje identitete.

"Takrat nisem požrla le lastnih besed, temveč tudi misli, že se je začel zgoščati molk, v katerega bom kmalu potonila tudi sama, prav kakor vaščani, ki so me obkrožali."