O feminizmu in feministkah

Pred nekaj dnevi sem imela srečo, da sem na srečanju v Cankarjevem domu lahko poslušala čudovito Slavenko Drakulič, ki je govorila o svoji zadnji knjigi, Nevidna ženska in druge zgodbe, v kateri piše predvsem o staranju in o tem, kako so starejši ljudje v današnjem svetu nevidni in kako prav posebna vloga v tej nevidnosti pripada prav ženskam. Ena izmed zgodb, ki me je najbolj prizadela in mi dala misliti (še ure in dneve potem, ko se je pogovor zaključil), je bila prigoda med druženjem, ko je mlajša ženska (v zvezi s starejšim moškim) želela povedati svoje mnenje in kako težko je prišla do besede, pa tudi kako je, potem ko je do besede prišla, hitela, da bi povedala, kar je želela, saj se je bala, da bi jo kdo prekinil. Nataša Briški, ki je bila ta večer sogovornica Slavenke Drakulič, je ob tem pripomnila, da je v dolgih letih intervujev z ženskami pogosto opazila to težnjo k hitremu govoru in opisovanju svojih misli, kot da bi bile ženske vedno pripravljene na to, da nas kdo prekine, da nas kdo neha poslušati ali da vedeti, da naše misli pravzaprav niso posebno zanimive ali pomembne.

Po naključju (ali pa tudi ne tako zelo velikem naključju), sem ravno takrat v torbi imela knjigo Chimamande Ngozi Adichie Vsi bi morali biti feministi, ki sem jo prebirala na poti domov in v njej opazila odlomek, ki bi lahko bil vzet iz ust praktično vsake ženske, ki v 21. stoletju želi opisati svoje počutje. Pripoveduje o tem, kako je njen dobri prijatelj trdil, da ženskam danes res ni nič hudega, mogoče nekoč, danes pa res ne. Obe pisatljici sta me boleče spomnili na 1000 in en pogovor, ki ga tudi sama pogosto imam (večinoma z moškimi), ko jim skušam razložiti, da sta volilna pravica in dovoljenje, da tudi me gremo v službo, zelo daleč od tega, da bi se v današnji družbi ženske počutile dobro. Takšni pogovori se navadno začnejo s kopico opravičil: "vem, da niste vsi moški enaki", "vem, da se v drugih državah na svetu ženskam godi še slabše", "s tem ne mislim nič grdega, vem, da obstajajo tudi moški, ki se jim dogajajo nepravičnosti", "seveda, zavedam se, da sem tudi jaz privilegirana" in na koncu, ko oddrdram kopico preventivnih ukrepov proti ranjenim egom, se mi moja prvotna misel ne zdi več tako pomembna. Čeprav so prav v takšnih primerih naše misli najbolj pomembne imam občutek, da jim druge druge zgodbe odvzamejo vso moč. Ko bi rada nekomu povedala, da sem začutila krivico, ker sem ženska in človek to vzame kot osebni napad, iz moje zgodbe naredi svojo. Ko opisujem strah, ki sem ga začutila, ker sem ženska, in človek najde razlog, da bi se to zgodilo tudi njemu, iz moje zgodbe naredi svojo. Ko opišem situacijo, v kateri mi je bilo izredno neprijetno, ker sem ženska in človek najde razlog, da to opraviči, iz moje zgodbe naredi zgodbo drugih. In mi s tem vzame glas.

Nikoli nisem imela občutka, da so moja stališča posebno skrajna, kljub temu pa se mi zdi, da se besede "feminizem" ljudje bojijo. Nikoli nisem svojih prepričanj gradila na podlagi nekega abstraktnega, iz knjig vzetega pojma, ampak sem tekom življenja ugotovila, da obstajajo stvari, na katere moram biti pozorna, ker sem ženska. Stvari, ki jih imam rada, ampak sem jih začela sovražiti, ker sem ženska. Recimo rdeča šminka, ki si jo namažem samo v situacijah, kjer ni nevarnosti, da bi kdo narobe razumel. Recimo tista malenkost krajša obleka, ki jo oblečem samo v situacijah, kjer ni nevarnosti, da bi kdo narobe razumel. Ali večerni sprehod, na katerega se odpravim samo takrat in tja, kjer ni nevarnosti, da bi kdo narobe razumel. In ugotovila sem, da so stvari, ki si jih želim in o katerih ne bom nehala govoriti, ker sem ženska.

Želim si, da bi leta 2023 lahko iskreno govorila o težavah, ki jih imam kot privilegirana, bela ženska v moškem svetu, ne da bi se pri tem morala opravičevati, ne da bi morala paziti na to, kdo bo užanjen in predvsem ne da bi me pri tem kdo opomnil, da pretiravam.

Želim si, da bi lahko nosila rdečo šminko vsak dan, da bi lahko stopila pred omaro in oblekla katerokoli obleko, neglede na njeno dolžino in da bi lahko šla zvečer domov, ne da bi razmišljala o tem, da imam odklenjen telefon pri roki in ključ trdno stisnjem med členkoma. Predvsem pa si želim, da bi ljudje, ko govorim o teh težavah, odgovorili "slišim te", "verjamem ti" ali pa bili samo tiho in dovolili, da povem svojo zgodbo.