O knjižnih klubih

Najprej zakaj

Zakaj bi nekdo svoj čas namenjal branju, ko smo itak vsi prezaposleni? Zakaj bi nekdo bral knjige, ki so jih izbrali drugi, če pa še za svoje nima dovolj časa? Zakaj bi morali o knjigah na glas debatirati z drugimi, katerih mnjenje nas mogoče niti ne zanima? Zakaj je potreben še en knjižni klub (ali pa dva, tri, petnajst...), če pa jih je že sedaj dovolj? Zakaj je torej smiselno svoj čas in energijo vložiti v to, da se ustanovi še en bralni klub? Vsa ta vprašanja slišim, berem in si jih tudi sama zastavljam.

Najpogostejši strahovi in dvomi

Prva stvar, o kateri razmišljam v zvezi z obiskovanjem kluba je: "Zakaj bi ljudje prišli (ali ne prišli)?". Česa se bojijo ali kaj jih pri takih dogodkih spravlja v zadrego? Ali sploh vedo, kaj je bralni klub, kaj se na njem dela? Odgovor na to zadnje vprašanje je zelo jasen in glasen "ne". Veliko ljudi nas je spraševalo kaj je to, kaj bomo tam delali in (moje najljubše vprašanje) ali morajo knjigo res prebrati. Izučilo me je, da če jaz nekaj poznam ni nujno, da bodo to poznali tudi drugi. In da je verjetno tisoč drugih stvari, o katerih sama nimam pojma.

Po nekaj letih vodenja kluba v Gorici, ki je precej dobro obiskan in ima raznolike bralke (vendar nobenega bralca), lahko rečem, da je druga največja težava strah pred izpostavljanjem. Prvi odziv na vabilo je navadno: "Ali lahko pridem samo malo pogledat?". Najin odgovor je seveda ne. Pa ne zato, ker bi hoteli kogarkoli prisiliti, da postane član našega kluba, ampak ker bi bilo popolnoma nesmiselno. Nihče ne gre opazovati tečaj plavanja, zato da se nauči plavati in prav tako ne greš na knjižni klub zato, da se naučiš... pravzaprav je to, kar se naučiš na knjižnem klubu, precej zapleteno razložiti. Potrebno je poskusiti, sodelovati, stopiti iz cone udobja in svoje misli deliti z neznanci. Pozabiti na strah, da nisi dovolj pameten/na, da nisi prebral/a dovolj knjig, da tvoje mnenje ni dovolj pomembno. Ker prav to je bistvo naših srečanj: vsako mnenje šteje in vsaka beseda je slišana. Za sodelovanje na bralnem klubu ne potrebuješ nobenega predznanja, lahko se vržeš v bazen besed in presledkov brez strahu, da bi se v njih utopila. Če pa bi slučajno začela hlastati za zrakom, je najlepši del bralnega kluba prav to - družba ljudi, ki te bo prijela za roko in te potegnila na kopno. Vse članice kluba so se nekako "vrgle" v to izkušnjo in nekaterim ni bilo najlažje, s časom in z veliko prijaznosti vseh sodelujočih pa smo prišle do točke, kjer lahko poleg svojih misli z ostalimi delimo tudi svoja čustva, osebne izkušnje, strahove in to je prav tisto, kar je najbolj dragoceno. Vsakič, ko se skupaj usedemo, se srečamo kot skupina starih prijateljic (čeprav smo izven kluba večinoma bežne znanke). In vsakič, ko odidemo, se počutimo malo bolj lahkotne.

Naučile smo se strpnosti, naučile smo se poslušati in res poskušati razumeti (avtorje, avtorice in druge sodelujoče), naučile smo se, da se mnjenja med pogovorm včasih lahko spremenijo in predvsem, da je v redu, če se včasih ne strinjamo v vsem.

Knjižni aperitiv

Naj bom iskrena: Ljubljana je precej hladno in neodzivno mesto. Težko je najti ljudi, ki se bodo nasmehnili človeku na ulici, ki se bodo spoprijateljili z neznancem v kavarni, ki si bodo vzeli čas za nekaj novega v novi družbi. Zato je težko najti ljudi, ki se bodo v jesenskih večerih pripravljeni sestajati s skupino neznancev in se pogovarjati o knjigi, ki je niso sami izbrali. Predvsem ker je Ljubljana mesto, kjer je ponudba kulturnih, zabavnih in športnih dogodkov tako pestra, da imamo vsi občutek, da neprestano kaj zamujamo. Ampak sem kljub temu želela poskusiti še z enim, svojim knjižnim klubom, saj sem v Ljubljani pogrešala takšno družbo in skupnost ljudi. In ker se mi zdi, da bralcev ni nikoli preveč, debat o knjigah, svetu, družbi in še marsičem drugem pa tudi ne. Tako smo se nekega sitnega večera ob koncu avgusta zbrale na kup: medtem, ko je dež poplavljal Ljubljano, smo se dobile na prvem srečanju Knjižnega Aperitiva v prostorih galerije Škuc. Debatirale smo o knjigi turške pisateljice Elif Shafak Kako ostati priseben v dobi delitev, ki bi sama po sebi lahko bila odgovor na vprašanje zakaj brati in zakaj se o branju in svojem dojemanju sveta pogovarjati z drugimi. Kljub temu, da nas je na srečanju bilo šest, sem po koncu dobila majhno kepo v želodcu. Čeprav so mi vsi govorili, naj bom potrpežljiva in da bo gotovo vsakič boljše, sem bila nemirna in se spraševala, ali je vse skupaj napaka. V naslednjih tednih sem bolj kot prej objavljala, spraševala in pisala ljudem, naj se nam pridružijo. In upala.

(Preveč) osebna izpoved

Za drugo srečanje, ki je potekalo 21. septembra, sem izbrala knjigo, ki je po mojem mnenju popolna izbira za pogovor. Dekle, ženska, druga_i pisateljice Bernardine Evaristo odpira toliko različnih in izredno pomembnih tem, da se lahko vsak bralec in bralka najde v njih. Je dovolj znana knjiga, da jo je veliko ljudi že prebralo. Bernardine Evaristo je bila letos gostja na festivalu Fabula in je zato gotovo lažje spregovoriti o njej in njenih delih, če jo je kdo že poslušal. Vreme nam je bilo naklonjeno: čudovit jesenski večer, ko ni prevroče ali premrzlo, ko se Ljubljana kaže v svoji najboljši, ne-preveč-turistov-polni luči. Prostor je bil pravljično popoln, zapiski pripravljeni, stoli postavljeni... vendar sem na koncu obsedela sama s svojo sestro (ki je vedno navijačiča številka ena za vse projekte). In kepa v želodcu se je še precej povečala. Razočaranje tudi. Dvomi še veliko bolj. Spet sem se vprašala, če ima moje početje sploh smisel in če ni okoli mene še preveč drugih knjižnih klubov. Če je bilo dovolj informacij. Če sem izbrala pravo knjigo. In si kot vedno dopovedovala: za vsako stvar je potreben čas.

Naslednja srečanja

V zadnjih tednih sem veliko razmišljala in se odločala, kaj bi. Si zastavljala tisoč in eno vprašanje. Večkrat popolnoma izgubila motivacijo in pustila, da so me premagali dvomi. In kaj sem se na koncu odločila? Da bom vztrajala (vsaj še nekaj časa), pa četudi bova na Knjižnih aperitivih samo dve bralki, saj sva to dve bralki več, ki bova našli prostor za deljenje svojih misli, prostor, da se sliši najin glas in prostor, da se kaj novega naučiva. Seveda upanje ostaja. Upanje, da bi se ustvarila skupina ljudi, sogovornikov, sobralcev, ki bi se skupaj učili eden od drugega..

Če bi se nam kdo želel pridružiti bosta naslenji dve srečanji potekali 26. oktobra in 23. novembra. Na prvem srečanju se bomo pogovarjale_i o risoromanu Vezenine avtorice Marjane Satrapi, na drugem pa o romanu Nobelovega nagrajenca Kazua Ishigura Klara in sonce. Lepo bo.